sre 07.02.2024
Satira s primesmi antiutopije in kriminalkeRoman Brezmadežna je prebrisana politična satira s primesmi...
pon 26.10.2020
Da je pričujoči roman časovno plovilo, tudi ni več skrivnost. A kakšno časovno plovilo in kako...
»Dimnikar s prhljajem«
ali: Predinov paradoks
Knjižni natis besedil Zorana Predina je na prvi pogled nenavadna reč: kot bi objavili le tisto, kar je napisano v oblačkih stripa, ali kot bi operni pevci na odru – ob vsej mizansceni in glasbeni spremljavi – samo odpirali usta. »Popevke,« kot pravimo lahkotnim vokalnim skladbam, ali »šansoni«, kadar gre za vsebinsko zahtevnejša besedila in (ponavadi) avtorjevo uglasbitev in izvedbo le-teh, so vendar nedeljive celote, v katerih se enakovredno prepletajo besede in toni, in eno brez drugega po vsem videzu ne gre. A vendarle ni čisto tako: nemalo »popevk« smo ničkolikrat slišali »le« v instrumentalni izvedbi, da so se nam besede od nekod pritikale, pa se jih nekako nismo domislili, a tudi ne pogrešali; zakaj ne bi, kar se sicer zgodi precej bolj poredkoma, poskusili brati besedila mimo njihove glasbene utelesitve, pa naj se je spominjamo ali ne? Predinova to brez dvoma zaslužijo, in sicer iz več razlogov.
Prvi je, recimo, pričevanjsko dokumentarne narave: več kot sto besedil, razvrščenih v tej knjigi po načelu »padajoče«, se pravi, od danes do Predinovih začetkov v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je zbir (skoraj) vsega, kar je avtor ustvaril na pesemski strani svojih šansonov, prav temeljita antologija »vsebin«, ki se jim je posvečal, in načinov, s katerimi jih je izrazil. Kdor bo želel Predina spoznati – ali, kar bo najbrž bolj pogosto, se ga nanovo spomniti – bo v tej knjigi našel čvrsto in zanesljivo oporo. - A to je, kar zadeva besedila, precej povrhnji, vnanji razlog, ki bi le zasilno utemeljil upravičenost njihovega natisa; priporočati se morajo še s čim drugim. To pa so precejšnja raznovrstnost njihovih motivov in njihova nekonvencionalna, marsikdaj pesniško zelo učinkovita ubeseditev.
Dobra polovica besedil v tej knjigi je ljubezensko spolnostne narave, saj se ukvarja z odnosi in razmerji med moškim in žensko. Ljubezen je dostikrat srečno (in strastno!) uresničena, saj Predin ni jamrovec neutešenih čustev, temveč vitalističen »heroj za večne skupne čase«; ta besedila so v glavnem napisana v prvi osebi ednine in v sedanjiku, včasih tudi kot zaupen ali goreč nagovor čustveni in erotični partnerici. Skladno užita ljubezen na liričnem pejsažu pa še zdaleč ni edina možnost, ki jo znotraj te tematike ponuja Predin; dostikrat se ogrne v zabavno postavljaško sámohvalo, v vsakršne pretiranosti, s katerimi se ponuja razvneti snubač (včasih jih je tudi več), ali pa se zgosti v izjavo, kakršna v slovenski ljubezenski poeziji pač nima dosti podobnih: »skuhal bi ji vampe, polakiral bi parket«... Občutenja, ki prevevajo (resničnega ali namišljenega) zaljubljenca, so si lahko podobna, a izražajo se kaj različno: od »pravih« ljubezenskih stihov do takšnih, v katerih pisec zavestno spodmika »zaresnost« izjav in dosega posrečene parodične učinke. Znotraj ljubezenske tematike si je Predin zakoličil prostran manevrski prostor in ga s pridom izkorišča, všečen zaljubljenim in tistim, ki na to stanje zrejo z rahle distance.
Ironija, ki si jo Predin privošči v ljubezenskih besedilih, se še razrase v pesmih z drugačno tematiko: z učinkovitim sarkazmom evocira narodne ikone, ki so svojčas blestele zlasti v naših zimskih športih, neprizanesljivo posmehljiv je do zbanaliziranega okolja in njegovih fenomenov (pri katerih pa hočeš nočeš kdaj sodeluje). Upesnjena je zlasti njegova svobodnjaška drža, s katero skuša vztrajati v zmeraj manj prijaznem svetu, ne da bi se pri tem smilil samemu sebi ali se po nemarnem veličal. A tega ne počne neposredno, pretirano izjavno, ampak s svojskim, avtorsko presijanim jezikom, ki je postal njegov prepoznavni znak in marsikatero njegovo besedilo primika v območje »prave« poezije.
Za Predinov jezik je po mojem najbolj značilna ljubezen do paradoksa, do (navideznih) nesmislov, ki jih v njegovih boljših besedilih kar mrgoli. Že naslov knjige (ki je rahla variacija ene njegovih najlepših ljubezenskih pesmi) je po tej plati simptomatičen: v skladu z običajno logiko so »ustnice« tiste, ki »rišejo poljub«, pri Predinu pa je – iz različnih razlogov - ravno obratno. Tako se srečujejo besede v neobičajnih, sprevrnjenih, tudi drastičnih, a načeloma ne na silo iskanih povezavah, ki marsikdaj učinkujejo (črno) humorno, a imajo hkrati še dodatno dimenzijo: besedilo dvigajo iz popreproščenosti običajne popevke med ogledala podob, besednih kratkih stikov in pršcev poetične energije, ki nastaja ob njih in se je ne da zmeraj izmeriti z vatli razumske enoznačnosti. Kadar se takšen postopek razširi čez celo besedilo (kot na primer v pesmi »Vaterpolisti«), pa dobimo, po mojem mnenju, legitimen primer slovenske ludistične ali »nonsense« poezije.
Iz zapisanega je najbrž očito, da plediram tudi za branje Predinovih besedil, ki so gotovo močno na vrhu tovrstnega ustvarjanja pri nas. Ali bo ob tem kdaj prizvenela tudi njihova melodija in kakšne posledice ima to za »samostojni status« takšne besedne umetnine, pa je vprašanje, na katero ne znam odgovoriti. Ali se mi zdijo nekatera besedila boljša, ker se ob njih spominjam melodije, se pravi, celote, ali pa so v resnici boljša in se celote spominjam zaradi njih? Kaj pa če ne bi poznal nobene melodije, nastale po teh več kot stotih Predinovih besedilih; kako bi potem presojal? Eh ja, potem ne bi nič presojal, saj ne bi bil normalen odrasel Slovenec.
Aleš Berger
|
Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje
Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.