|
Nema dostupnih prijevoda. POD PORAŠČENO TITOVKOTam, pod poraščeno titovko,
nekje med galebom in tiho solino, kjer včasih poljubi medvede krotijo je zadnjo, presladko, edino, mi mati narava postlala blazino. Tam bi rad bil pokopan. Tja pod metuljeva krila, pod njihovo senco, na vlažni mah in vročo svilo. Tam naj diši moje zadnje kadilo. Tam bi rad bil pokopan. Ko mi bodo grob obiskali pionirji, mladinci,vojaki, ki z grobimi zvezdami sreče nevestine sanje teptajo, te prosim, da spomniš se name, ne nanje, vsaj s pomočjo kakšne žalostne, malo daljše in malo bolj debele sveče. Tam bi rad bil pokopan. |
